Od 9. do 16. aprila je v Sremskih Karlovcih potekal trening mladinskih delavcev o mentalnem zdravju mladih z naslovom ”Unmasking mental health”. Treninga se je udeležil tudi del ekipe Centra za mlade Domžale. Program je bil zelo pester in nekoliko drugačen od pričakovanega. Zakaj? Preberite si v spodnjem prispevku.
V soboto, 9. aprila se je skupina mladih odpravila iz Ljubljane proti majhnemu mestu Sremski Karlovki, ki je od večjega mesta Novi Sad oddaljen približno 13 kilometrov. Že ob prihodu na srečanje smo hitro ugotovili, da bo program nekaj prav posebnega, saj so nas že na spoznavnem srečanju opozorili, da se lahko pripravimo na raziskovanje sebe, svojih čustev in strahov. Trening ni bil zasnovan v obliki predavanj o mentalnem zdravju mladih, temveč smo metode spoprijemanja s težavami v zvezi z mentalnim zdravjem preizkusili kar na lastni koži.
Vsak dan je bil strukturiran v 4 delavnice z vmesnimi odmori. Delavnice so izvajali trije trenerji, ki so imeli takšne ali drugačne izkušnje s spoprijemanjem z mentalnim zdravjem in je vsak deloval na svojem področju. V program so bile torej zajete najrazličnejše metodike dela z mladimi, ki so izhajale iz raznoraznih strokovnih področij. Zasnovane so bile celostno, kar pomeni, da smo udeleženci vključevali svoja čustva, misli in telo.
Prvi in drugi dan projekta smo namenili predvsem spoznavanju in povezovanju drug z drugim, saj smo se le na tak način lahko sprostili in si zaupali med seboj. Sledile so delavnice preko katerih smo spoznavali, kateri so naši strahovi, kako se z njimi soočamo in kaj moramo narediti, da jih sprejmemo in ne pustimo, da nas ovirajo pri našem vsakdanjem življenju. Kadar so naši strahovi preveliki in se z njimi ne moremo spopadati, pride do občutkov tesnobe. Ti so še kako pogosti tudi med mladimi, zato je za mladinske delavce res pomembno znanje o tem, kako lahko nekomu pri tem pomagamo. Naslednjih nekaj dni smo se soočali z občutki tesnobe, ki se v nas zbujajo. Tega smo se lotili na najrazličnejše načine. Svoja čustva smo prikazovali s telesom, o njih smo govorili s svojimi kolegi, poskusili smo jih izraziti z risanjem ipd.
Eden od zelo zanimivih pristopov je bila tudi metoda sociodrame, kjer smo morali s pomočjo dramske igre rešiti zelo kompleksen primer mladostnika s samomorilnimi mislimi. Pri reševanju problema je sodelovala celotna ekipa, ki je morala s skupnimi močmi ugotoviti, kako bi mladostniku lahko pomagali. Prizor mladinskega delavca, ki pristopi do mladostnika, smo odigrali na najrazličnejše načine, pri tem pa nas je vodil eden od trenerjev in nam svetoval, kaj bi bilo v dani situaciji najbolje narediti.
Del treninga je bil namenjen tudi pogovoru o stiskah, ki smo jih in jih še doživljamo zaradi epidemije Covid-19, ko smo morali ostati zaprti med štirimi stenami in je bilo druženje in socializiranje močno oteženo. Na podlagi tega smo v skupinah po državah pripravili tudi kratke delavnice, ki jih bomo sedaj ponesli domov v naše mladinske centre in jih izvajali z namenom, da se mladi pogovorijo o tesnobi, ki so jo doživljali zaradi izolacije. Na ta način jim bomo poskušali pomagati in jih spodbuditi, da se tudi sami soočijo s tem težkim obdobjem in iz njega stopijo s čim manj posledic.
V projekt so bile vključene države: Slovenija, Srbija, Makedonija, Italija in Hrvaška. Celotno zadevo je organizirala skupina ”Hajde, da…” iz Srbije, sodelovale pa so tudi organizacije: Javni zavod Mladi zmaji iz Slovenije, Udruga Ladruga iz Hrvaške, Giosef Torino – Marti Gianello Guida A.P.S. iz italije ter Association for Educational Development EKVALIS iz Makedonije.
